Uspešen krst floorball kampa v Ajdovščini

Facebook
Twitter
LinkedIn
Za nami je krstna izvedba floorball kampa v Ajdovščini pred začetkom nove sezone. Vzemite si čas in si preberite, kako smo se imeli.

Bil je petek, okoli pol četrte ure popoldan na novem parkirišču pred žirovsko dvorano. Na zbor je že prišla večina otrok, popoldansko sonce pa je za septembrski 10. dan precej pripekalo, medtem ko se je čakalo na preostanek posadke. Malo tiste pozitivne nervoze se je čutilo, ko so se otroci spogledovali z uro na turnu, ki je kazala že blizu uri odhoda – verjetno si nihče ni znal predstavljati, kaj točno bomo na kampu sploh počeli. Meti je prispel kot zadnji – naš rešitelj, ki je brez oklevanja ponudil pomoč pri prevozu otrok. Tako kot je to zanj značilno.

Trenerji smo že v četrtek naložili ograde ter vso potrebno opremo v kombi, za zbor je ostalo le nekaj birokratskih zadev s starši. Dokaj gladko sta vse potrebno izpeljala Rok in Darjan. Mimogrede, z nami je odpotoval tudi David, Darjanov 3-letni sin, ki je prevzel vlogo “pomočnika” organizatorja kampa. Pot do Ajdovščine je bila tekoča, precej manj pa na drugi strani avtoceste, kjer se je vila dolga kolona.

Skupinska slika pred hostlom Ajdovščina (Hiša Mladih)

Dan 1

Prispeli smo pred hostel in v času Darjanovega urejanja zadev v hostlu smo v parku pred kompleksom Hiše mladih izkoristili čas za kratek uvodni sestanek. Razdelili smo majčke na temo letošnjega kampa. Otroci so bili navdušeni, le nekaj jih je bilo nejevoljnih, saj je trener Anže slabo predvidel njihovo rast v času poletnih počitnic. Punce so se hitro znašle in (pre)dolge majice po zadnjem modnem trendu “zatlačile” v hlače. Ni kaj, moramo priznati, da smo bili prav fletni. Po razdelitvi v sobe in namestitvi, smo se sprehodili po okolici in se ustavili na začetku učne poti na klopicah ob gozdu. Vzdušje je bilo malo zaspano, a sestanek za seznanitev s pravili je pač pomemben del takšnih dogodkov. Otroci so bili zbrani in poslušni kljub tisoče komarjev, ki so nas vztrajno obletavali in nam sesali kri. Prva večerja je že naznanila dober začetek kampa. Ob pogledu na slastne kanelone je bilo slišati veliko navdušenje. Malo manj, ko so otroci ugotovili, da v njih ni mesa ampak špinača. Kljub temu smo se dobro najedli in bili pripravljeni na prvi spoznavni večer. V krogu smo si podajali teniško žogico. Vsak, ki jo je ujel, se je predstavil, zraven pa smo tudi malo potelovadili. Ko je padla noč smo se preselili v sejno sobo. Vsaka soba je prejela nalogo, da nariše lastno zastavo in določi ime svoje posadke. Junaki, Mišice, Babji klub in 4 žirovski zmaji so se izkazali v risarskih nalogah. Tudi pisanje dobrih in slabih lastnosti ter njihovih pričakovanj jim ni delalo težav. Na koncu večera je Primož pripravil še kviz na temo florbala. Malo splošne razgledanosti nikoli ne škodi – ali veste, da je najhitrejši izmerjeni strel pri florbalu okrog 200 km na uro? Po deseti uri ni bilo več glasnega čebljanja, zobje so bili umiti, po kratkem obhodu sob pa je trenerski štab lahko začel s pripravo plana za sobotni dan. Skrbno načrtovan urnik je obetal naporen dan a obenem mirno noč brez skrbi – kljub komarjem na preži.

Dan 2

Dokaj hitro je noč zamenjal dan, Primož in Rok pa sta si dodobra napolnila baterije za jutranji tek z otroci v bližini objekta. Sledil je sklop razteznih vaj, nato pa smo se skupaj odpravili na zajtrk. Tam se nam je pridružil trener Jaka, ki je prišel šele v soboto, a ravno pravi čas, da je z nami v jedilnici še popil kavo in pozdravil otroke. Trenerji smo dorekli še zadnje detajle pred programom, nato pa so otroci športno opremo preložili v kombi in se v lahkem teku odpravili proti dvorani. Nekje 10 minut jim je vzela pot, da so ravno prav ogreti stopili na parket dvorane in se lotili postavljanja ograd. Dvorana je bila ogromna – starejše gradnje a dobrega stanja. Na parketu smo hitro občutili, da je podlaga polna smole. Ni kaj, v Ajdovščini je poleg nogometa rokomet eden izmed najpopularnejših športov. Je pa smola za floorballiste vseeno dobra, saj na takšni podlagi nikoli ne drsi.

Trening je trajal slabi dve uri. Prvič in verjetno tudi zadnjič nam je čas pobegnil, a smo vseeno uspeli v celoti zaključiti program v dvorani. Malo ogrevanja, uvodno srečanje s palico in žogico, vadba po postajah in tudi nekaj igre je bilo dovolj za začetek. Na naše veselje, je bila dvorana do naslednjega treninga prazna, zato smo se razveselili informacije, da lahko pripomočke in ograde pustimo na igrišču. Sledil je povratek nazaj in program pred hostlom, kjer smo otrokom razložili točkovanje v igricah, katere smo pripravili za čas skupnega bivanja. Točkovali smo tako športna znanja kot tudi osnovne veščine bontona in dela v skupinah. Vsak se je lahko odločil, v kolikšni meri bo točke zbiral. Očitno smo jih ravno prav podžgali, da se je boj za točke prelevil v zanimivo tekmovanje. Streljanje z lokom, žongliranje, vodenje različnih žog, ciljanje balinčkov v škatlo so bile prve igre, v katerih so se pomerili pred kosilom. Ko se je hrana polegla, smo imeli zunaj, pri igralih v prijetni gozdni senčki, nekaj družabnih iger, s katerimi smo si krajšali čas. Učili smo se igrice Jungle speed, nekateri so metali vorteks, vadili streljanje z lokom in žonglirali. Nekateri pa so le počivali v prijetni senci pod drevesi.

Kaj kmalu sta z izvidnice pohodne poti s kolesi prispela Primož in Jaka ter naznanila konec družabnega “počitka”. Zapustili smo vrt in otroci so skupaj z izvidnikoma odšli na pohod po učni poti do izvira reke Hubelj. Uro in pol dolga pot je bila v vročem popoldanskem dokaj zahtevna. Otroci so se rahlo utrujeni okrepčali z lokalnimi frutabelami in sadjem, nato pa so do minute natančno ujeli začetek popoldanskega treninga v dvorani. Tam so Rok, Darjan in Anže pripravili spretnostne floorball postaje – še en sklop, kjer so si otroci lahko prislužili kakšno točko. Udarili so se v natančnem streljanju, streljanju z daljave, hitrostno – spretnostnem poligonu in pa ciljanju preko ovire. Po končanem nabiranju točk je sledila igra in pa streljanje kazenskih strelov, kjer sta se v vratarski vlogi preizkusila trenerja Primož in Jaka. Po treningu smo opazili, da je skupina otrok postala precej tiha in več kot očitno je bilo, da se bo večer za otroke končal še hitreje kot prvi dan. Vsi so se razveselili večerje, ki jim je dala nekaj dodatne moči za večer pantomime. Skrajšan program smo zaključili z 20-minutnim ogledom posnetka iz SP mladincev, ko so v Brnu avgusta letos po neverjetnem preobratu v zadnji tretjini tekme za 11. mesto premagali sosede Avstrijce.

In kmalu je bilo po sobah vse tiho. Trenerji smo bili nagrajeni za dobro izpeljan dan in si privoščili kratek sestanek, namenjen nadaljevanju sezone.

Dan 3

Zadnje jutro v Ajdovščini je bilo mirno in dokaj sveže. Energija se je z dolgim spancem povrnila, sledilo pa je jutranje razgibavanje z Rokom in Primožem pred zadnjim zajtrkom. Dokaj mirni so bili otroci, ko smo po pakiranju znosili potovalke v avlo in se odpravili na zadnji trening. Očitno so hranili zadnje atome ravno za zaključek, saj je bilo vzdušje zelo dobro in opravili smo odličen 3-urni trening ter pospravili dvorano. Definitivno smo si za kosilo zaslužili tisti ajdovski “makaronflajš”, ki je teknil kot že dolgo ne. Po kosilu je sledila razglasitev zmagovalcev, ki so dosegli največje število točk. Iz vsake starostne kategorije po eden. Tomaž, pri najstarejših, Vid pri U11 in Tilen pri najmlajših so prejeli simbolične nagrade. Za najbolj borbena igralca pa sta bila nagrajena še Rudi in Zoja. Prav za vse smo priskrbeli nekaj, zato ni nihče odšel praznih rok. Po dobrem zaključku smo se sprostili tudi trenerji. Za nagrado smo otroke peljali na bazen in preživeli zadnje ure (tudi bazen je bil na tisto nedeljo odprt zadnji dan) v prijetno hladni vodi.

V Žiri smo se vrnili ob 17:30, kjer so nas pričakali starši. Kamp je hitro švignil mimo in če se sedaj ozremo nazaj, lahko rečemo, da je bila krstna izvedba kampa zelo uspešna. Z dobrimi občutki in veliko motivacije za naprej se veselimo, da bomo naslednje leto spet priča podobni izvedbi kampa. Ajdovščina se je izkazala za super lokacijo, lokalni ljudje, ki so sodelovali pri projektu, pa so presenetili s svojo dobro energijo in pripravljenostjo za pomoč. Trenerji upamo, da bo kamp postal tradicionalna priprava pred začetkom vsake sezone, predvsem pa si želimo, da bi vsem otrokom omogočili, da bi se priprav udeležili. Se vidimo naslednje leto? Zagotovo! Na koncu gre zahvala vsem staršem, ki so nam zaupali to odgovorno nalogo. Metiju za prevoz do Ajdovščine, Brunotu za izposojo kombija in Tiskarni Andi, da nam je natisnila te čudovite majice, ki jih bomo imeli za spomin. Nenazadnje, je bil to naš največji cilj – da se bodo otroci spominjali kampa z lepimi občutki in imeli še en motiv več, zakaj se ukvarjati s tem čudovitim športom.

Lepo vas pozdravljamo: Trenerji Primož, Jaka, Darjan, Rok, David in Anže

Fotogalerija na Flickru