Taj, bliža se tvoj krstni nastop na SP v dresu Slovenije. Že kaj razmišljaš o dogodku? Misliš, da v tem času lahko narediš še kaj, da bi se še bolje pripravil na prvenstvo?
Seveda, o prvenstvu razmišljam že od kvalifikacij in komaj čakam, da stopim na igrišče v dresu Slovenije. Vem, da bo to poseben trenutek, saj so sanje vsakega športnika nastop na svetovnem prvenstvu. V tem obdobju se trudim še bolj izpopolniti svojo igro, delam na fizični pripravljenosti, zato obiščem čim več treningov.
V zadnjem letu dni ste z reprezentanco opravili kar nekaj treningov in skupnih akcij. Bi rekel, da ste se dobro ujeli v garderobi? Kako je igrati skupaj z vrstniki, ki odstopajo od slovenskega povprečja – imaš kakšno posebno vlogo v ekipi?
Tako s fanti, kot tudi s trenerjema Tilenom in Janom smo se zelo dobro ujeli, saj imamo vsi isti cilj – da čim bolje odigramo tekme. Med sabo se spodbujamo in podpiramo, kar se odraža tudi v igri. Igrati s takšnimi igralci je izjemna izkušnja, saj se od njih veliko naučim. Kakšne posebne vloge v ekipi nimam, želim samo čim bolje odigrati, ko sem na igrišču.
S florbalom si začel v Žireh, sedaj pa svojo pot nadaljuješ v Polanski bandi, kjer igraš za kadetsko in mladinsko ekipo. Imaš kakšen lep spomin na obdobje, ko si igral za Žiri? Se med novimi soigralci počutiš dobro?
Zagotovo imam veliko lepih spominov iz časa, ko sem igral za Žiri. To je bil moj prvi stik s floorballom. Seveda pa je vsak prestop nekaj novega in v Polanski bandi sem se hitro vklopil v ekipo. Soigralci so me lepo sprejeli, odnosi so odlični in skupaj dosegamo dobre rezultate. Se pa še vedno rad vračam v Žiri, tako na kakšen trening ali pa spodbujam bivše soigralce na tekmah.
Zelo rad prihajaš na domače treninge. Kako se razumeš z žirovskimi florbalisti in kako sam občutiš odnose znotraj ekipe pri nas?
Žireh je vedno posebna energija. Fantje in dekleta so zagnani, treningi so zabavni in hkrati kakovostni. Vedno rad pridem nazaj, saj imam tu veliko prijateljev, s katerimi že dolgo igramo skupaj. Odnosi so dobri, saj se med sabo dobro razumemo in smo prijatelji.
Samo vidva z Lano sta ostala iz tvoje generacije florbalistov v stiku s treningi in tekmovanji. Kaj je tebe motiviralo, da še vedno vztrajaš in tekmuješ?
Floorball me veseli. Uživam v tekmovanjih, treningih. Motivira me želja po izboljšanju in občutek, da lahko z vsakim treningom kaj izboljšam.
Letos na Trimligi si z naskokom najboljši strelec tekmovanja. Igraš svojo drugo sezono. Kaj se je po tvoje najbolj spremenilo v enem letu, da si naredil takšen preskok? Se ti zdi, da je dobro, da se mladi priključijo igranju v Trimligi že prej – v devetem razredu?
V primerjavi z lanskim letom sem veliko napredoval v fizični pripravljenosti in tehniki. Predvsem sem pridobil samozavest, kar se pozna pri igri. Mislim, da je zelo koristno, da se mladi čim prej priključijo tekmovanjem, kot je Trimliga, saj s tem pridobijo dragocene izkušnje in se hitreje razvijajo.
Kako pa usklajuješ šolo in treninge? Malokdaj si izostal s treninga. Ali sploh obstaja razlog, da trening izpustiš? 🙂
Usklajevanje šole in treningov je včasih težko, a z dobro organizacijo se vse da. Tudi s tem razlogom sem se vpisal na gimnazijo Škofja Loka – športni oddelek. Šolske obveznosti skušam opraviti čim prej, da imam dovolj časa za treninge. Trening izpustim res samo, če je nujno – na primer zaradi bolezni ali kakšne pomembne šolske obveznosti.
Nogometaši poljubijo zelenico pred tekmo, nekateri nosijo samo določene nogavice na pomembnih tekmah… Slišal sem že, da nekateri florbalisti noč pred tekmo posteljo delijo s svojo palico – Punca verjetno ne bi bila ravno navdušena, imaš zato kakšen podoben recept za uspeh na tekmah? 🙂
Haha, res je, vsak športnik ima kakšen svoj ritual. Jaz kakšnega posebnega rituala pred tekmo nimam, poskušam se čim bolj sprostiti in zbrati. Pomembno mi je tudi, da grem na igrišče z dobrim občutkom, zato se trudim biti pozitivno naravnan in samozavesten. Palico pa dan pred tekmo vseeno raje pustim v torbi.
